Analiza CNN: Trumpu bi morali biti hvaležni za njegov trud – a to morda ne bo dovolj

Bil je najboljši dan za Ukrajino po dolgem času. A kljub temu je težko verjeti, da se bo vojna, ki jo je sprožila brutalna ruska invazija, kmalu končala.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v ponedeljek obiskal Belo hišo in tokrat – za razliko od prejšnjega obiska – v Ovalni pisarni ni izbruhnila napetost.

Predsednik Donald Trump je namignil, kako bi se lahko z rešitvijo Ukrajine, zagotovitvijo varnosti Evropi in – morda celo upravičeno – s kandidiranjem za Nobelovo nagrado za mir dosegel predsedniško veličino.

Impresiven in nenavadno enoten niz evropskih voditeljev, ki so prišli podpret Zelenskega kljub širokemu ideološkemu razponu, se je v izjavi pred kamerami trudil Trumpu dati politični in čustveni razlog za podporo Ukrajini.

Zgodovinski dan je spominjal na velika politična srečanja, ki so končala drugo svetovno vojno in oblikovala sodobni svet. Tako naj bi Zahod deloval – z ameriškim predsednikom na čelu silovitih Evropejcev, ki si delijo skupne cilje.

Toda ali je vse to predobro, da bi trajalo?

Merilo za krhkost transatlantskega zavezništva in Trumpovega nepredvidljivega značaja je dejstvo, da se izogibanje katastrofi dojema kot pomemben napredek – še posebej po predsednikovi popustljivosti do ruskega predsednika Vladimirja Putina na nedavnem, pompozno zrežiranem vrhu na Aljaski.

Na izjemnem srečanju v Beli hiši so se vsi, tudi Trump, na vse načine trudili izpostavljati priložnosti in se izogniti podrobnostim, ki bi lahko uničile pozitivno vzdušje.

Do večera je Trump na družbenih omrežjih napovedal možnost trilateralnega vrha, ki bi vključeval tudi Zelenskega in Putina – še pred tem pa bi se lahko sama srečala ukrajinski in ruski voditelj. Nemški kancler Friedrich Merz je dejal, da bi do takšnega srečanja lahko prišlo že v dveh tednih, kar kaže na pospešeno diplomatsko dinamiko.

Finski predsednik Alexander Stubb je Trumpu povedal: "V zadnjih dveh tednih smo verjetno dosegli več napredka pri končanju te vojne kot v zadnjih treh letih in pol." Tokrat ni šlo za tujega voditelja, ki bi se ponižno priklanjal ameriškemu predsedniku, ki hlepi po hvalospevih. To je bila resnica.

Težji del šele prihaja

Ponedeljkovo srečanje je bil najmočnejši znak doslej, da predsednik resno misli, ko pravi, da želi ustaviti ubijanje v Ukrajini. Morda si zasluži več priznanja za energijo in zavezanost, kot ga trenutno dobiva.

A dan je hkrati razkril tudi vprašanja, ki bodo v prihodnjih tednih vse bolj v ospredju – in bi lahko spodkopala Trumpova prizadevanja za mir ter razbila enotnost Zahoda. To bi Putina zagotovo razveselilo.

Veliko se je govorilo o potrebi po varnostnih zagotovilih za Ukrajino po morebitnem mirovnem dogovoru. Trump je celo nakazal, da bi poslal podporo ameriške vojske. A nihče še ni razložil, kako bi to delovalo – in kar je še pomembnejše, kaj bi bila Rusija sploh pripravljena sprejeti.

Italijanska premierka Giorgia Meloni je predlagala model varnostnih jamstev po vzoru 5. člena Nata, ki bi sicer potekal zunaj formalnih struktur zavezništva, a bi deloval podobno.

A kljub Trumpovemu zatrjevanju po vrhu na Aljaski, da je Putin odprt za takšna jamstva, se to zdi precej malo verjetno. Ruski voditelj namreč vodi vojno ravno zato, da bi zlomil ukrajinske težnje po članstvu v Natu. Zakaj bi torej sprejel rešitev, ki Ukrajini podeli neke vrste kvazizavezniški status?

In kako trdna bi sploh bila ta zagotovila? Bi bile evropske države, ki bi vojake poslale v Ukrajino "za vsak slučaj", res pripravljene iti v vojno z Rusijo, da bi Ukrajino obvarovale pred novo invazijo? V ozadju trenutnega konflikta je vse od začetka prisotna bojazen tako Bidnove kot Trumpove administracije, da bi ZDA lahko potegnilo v vojno z jedrsko oboroženo Rusijo. In kako bi takšno zavezo sprejeli Trumpovi privrženci?

Kruta zabloda "izmenjave ozemelj"

Tu je še vprašanje ozemlja. V osrčju predsednikovega začetnega mirovnega procesa je postala priljubljena fraza "izmenjava ozemelj", s katero bi vzpostavili novo mejo med razširjeno Rusijo in zmanjšano Ukrajino. Trump je Zelenskemu celo podaril zemljevid, za kar se je ta zahvalil – kot da se predsednik Ukrajine ne zaveda težkih odločitev, ki ga čakajo glede ozemlja, prepojenega z ukrajinsko krvjo.

Po navedbah virov, seznanjenih s Trumpovim srečanjem s Putinom, ruski voditelj želi v pogajanjih pridobiti ozemlja, ki jih njegovim vojakom na bojišču ni uspelo zavzeti. Predvsem v industrijsko in gospodarsko ključni regiji Donbas na vzhodu Ukrajine. To območje je obenem tudi utrjen zid iz jekla, betona in močno branjene infrastrukture, ki ga je Ukrajina zgradila za obrambo pred prihodnjimi napadi.

Izraz "izmenjava ozemelj" prikriva svoj pravi pomen. Ukrajina bi v skladu z ruskim načrtom v bistvu barantala za dele lastnega ozemlja. Putin bi dobil strateško dragocene predele in v zameno ponudil manj pomembna območja, ki jih je že zavzel drugod po državi. To se ne zdi ravno poštena menjava.

Izmenjave ozemelj povzročajo zgodovinske pretrese in sejejo prihodnje konflikte – kot kaže primer Bližnjega vzhoda. V tem primeru bi to pomenilo, da bi tisoče Ukrajincev moralo zapustiti svoje domove ali postati državljani Rusije. In Zelenski bi moral staršem padlih vojakov razložiti, zakaj so njihovi otroci umrli za ozemlje, ki ga bodo zdaj predali Putinu. Sicer obstajajo formulacije, ki bi uradno priznanje spornih ozemelj preložile na kasnejši čas, kar bi zamrznilo vojno. A to so še vedno odločitve, ki jih bo Zelenskemu težko "prodati" lastnemu narodu.

Vsak večji mirovni poskus je na začetku videti brezupen. Včasih je edini način za prebijanje čez nepremostljive ovire ustvariti notranji zagon. Trumpova vnema po organizaciji vrhov morda zato ni povsem nerazumna. Morda bo tako prisilil vse vpletene, da gredo tako daleč po poti do miru, da vrnitve več ne bo.

A na neki točki bo treba premostiti nemogoče razlike. "Ne verjamem, da je to, kar zdaj živimo – kjer vsi sodelujejo v neki diplomatski fantaziji – dolgoročno vzdržno," je za CNN International dejal Michael Kimmage iz raziskovalnega centra Wilson.

Trump je spremenil odnos do Ukrajine, a Putinove želje ostajajo

Ko se je Trump vrnil v Belo hišo, so se številni podporniki Ukrajine bali, da bo državo prepustil njeni usodi. Še vedno zavrača obsežno vojaško pomoč, ki je Ukrajino rešila po Putinovi invaziji leta 2022. A zdaj je Trump vložil precej osebnega ugleda in političnega kapitala v svoj poskus končanja vojne, za katero zdaj priznava, da je precej bolj zapletena, kot si je predstavljal, ko je obljubil, da bo orožje utihnilo v 24 urah.

Kljub vsemu so nekateri trenutki znova vzbudili dvome o Trumpovi resnični vlogi v mirovnem procesu. Mikrofon je ujel pogovor, v katerem je francoskemu predsedniku Macronu dejal, da Putin "želi skleniti dogovor z menoj". To kaže na nevarno naivnost glede ruskega voditelja, ki je začel krvavo, neupravičeno vojno in sanja o povrnitvi mitične ruske veličine.

Trump je nato prekinil pogajanja z evropskimi voditelji, da bi se pogovoril s Putinom po telefonu. Prav takšno vedenje je razlog, zakaj so evropski voditelji v naglici prileteli v Washington. Sumničavost glede Trumpovih sposobnosti in zavezanosti zahodni varnosti ostaja.

Vprašanje, kako dolgo bo Trump še lahko žongliral z vsemi žogicami

A kljub vsemu – nihče drug se ne more tako postaviti med Zelenskega, evropske voditelje in Putina. Če bo do miru sploh prišlo, bo to verjetno zato, ker je Trump uporabil svoj vpliv in moč ZDA.

Gre za zelo neortodoksen pristop, ki morda ne bo deloval. Kimmage je denimo opozoril, da bi se lahko Trumpova strategija zlomila pod lastnimi protislovji: "Skuša biti vse za vse – srečuje se s Putinom in ga z odprtimi rokami sprejema, medtem pa govori o varnostnih zavezah Ukrajini in hvali evropske voditelje za njihovo podporo Ukrajini."

Nadaljeval je: "Ni nobenih podrobnosti o tem, kaj se dogaja. Vse so zgolj obljube, ki si med seboj na prvi pogled celo nasprotujejo. Vprašanje je le, kako dolgo bo Trump še lahko žongliral z vsemi temi žogicami." Na odgovor je vezanih na tisoče življenj.